Namen projekta je bil sistematično postaviti slovenske temelje za ohranjanje kulturne dediščine, ki je povezana z globalno informatizacijo današnjih družb in njihovih podsistemov. Izhodiščna hipoteza, da je novomedijska umetnost bogat vir za razumevanje epohalnih sprememb današnjega časa in za odzivanje nanje, se je izkazala za verjetno – npr. pilotska reaktivacija in rekonstrukcija spletne umetniške prostorske postavitve Nacija – Kultura (Vuk Ćosić, GPT-2 model: Marko Plahuta) je prerasla v ključno nacionalno referenčno točko za razpravljanje o generativni umetni inteligenci v medijih. Prav tako po dvajsetih letih je bilo ponovno mogoče izkušati umetno inteligenco, ki je prepoznavala in primerjala hojo oseb z namenom krepitve medosebnih odnosov (Srečo Dragan: Matrica koincidenca zmenkarski klub). Raziskava se je ob samem začetku razširila z dodatnim partnerjem, državnim muzejem MG+MSUM, kjer je začel delovati Laboratorij za nove medije. Cilji projekta so se s tem razširili na poskus vzpostavitve nacionalne platforme za ohranjanje dediščine digitalne dobe, tako v muzeju, kot npr. prek delovne skupine za digitalizacijo kulturne dediščine, ki jo je ustanovilo kulturno ministrstvo.
Doseg projekta je bil znaten, saj se je potrdila izhodiščna ugotovitev, da razumevanje pomena digitalne kulturne dediščine še ni široko uveljavljeno. Iniciativa je trčila ob močne pritiske politike. Hkrati je treba ugotoviti, da je bil interdisciplinarni pristop – kljub znanim nevarnostim potencialnih nesporazumov med disciplinami – pravilen in konstruktiven, projekt je vključil tako primerjalno umetnostno vedo kot filozofijo, pa tudi pravo in informatiko, ne nazadnje je prostor v projektu dobilo tudi umetniško raziskovanje, v vlogi predmeta raziskovanja ter prek premisleka o njegovi uporabi v raziskovalnih pristopih.
Projekt je posvetil veliko pozornost ravnanju s podatki ter rezultati raziskovalne dejavnosti. V samem izhodišču je bil poskus aktivne vključitve izvorno digitalne kulturne dediščine v današnji čas upoštevajoč načela FAIR (ki poudarja dostop in strojno obdelavo zbranih podatkov in informacij), CARE (ki poudarja stališča in potrebe skupnosti, s katero so informacije in podatki povezani) ter TRUST (v tej skupnosti mora biti zasnovana metoda trajnostne hrambe in obdelave zbranih informacij). Na področju kulturne dediščine – pa tudi humanistike v znanosti – je poskus čim večje odprtosti dostopa lahko zelo zapleten, npr. zaradi avtorskih pravic ter prekernega statusa dejavnosti, ki so povezane z umetnostjo. Projekt je kot temeljni raziskovalni projekt podal predlog odgovora na vprašanje humanistike v dobi inforgov, npr. hibridnih sistemov sestavljenih iz več agentov, pa tudi pregled institucionalnih možnosti za podporo ohranjanju novomedijske kulturne dediščine, kar je podlaga za bodoče spremembe kulturne in izobraževalne politike ter prioritet znanstvenoraziskovalnega in strokovnega dela.